Tudi pri vas raste hrana v trgovini?

Ravnokar sem prebrala Tanjin post Ameriške borovnice in kolektivna amnezija in njegov zaključek me je spomnil na včeraj prebranega Izmaela  avtorja Daniela Quinna. Na dopustu sem in dajem si duška z veliko gibanja in veliko branja. Preizkušam Egoscue vaje, se poglabljam v anatomijo gibanja, sprehajam se po peščeni plaži in se trudim ujeti vse občutke, ki sem jih pri tem deležna. Toploto mivke pod stopali, njeno mehkobo, včasih mokroto, pa kakšen val morja, ki jih oblije, božanje vetra na obrazu, v laseh, po celem telesu … dotike jutranjih sončnih žarkov. Opazim rakovico, hitečo proti svoji luknjici, ki vodi v skrivališče v pesku. Živim vsak trenutek. Ne gre mimo mene kot nekaj samoumevnega. Priznam, ko sem doma, to ni moja vsakdanja praksa.

Izmael je knjiga, ki postavi človeka pred ogledalo. Človeka kot zavojevalca sveta, človeka, ki si lasti svet in pozablja, da je del njega. Z zanimivim dialogom med učencem, ki išče način, kako bi rešil svet in učiteljem Izmaelom, ki je precej nenavaden učitelj,  nas popelje daleč nazaj do nastanka Zemlje in življenja na njej. Eno od vprašanj, ki ga učenec razrešuje je, kje in kdaj smo ljudje naredili glavno napako, da smo pristali tu kjer smo oziroma, kot pravi Tanja » … In mi vsi sedimo v prenatrpanem čolničku, ki nezadržno tone«. Ob naslednjem dialogu iz knjige, ki ga uprizarjata učitelj in učenec, sem se morala grenko nasmejati ob slepoti človeka »zmagovalca«.

Izmael pravi:

»Ti prevzemi to vlogo – vlogo kulturnega misijonarja –, jaz pa bom prevzel vlogo lovca-nabiralca. Razloži mi, zakaj je življenje, ki mene in moje ljudi zadovoljuje že tisoče let, zoprno in odvratno in zaničevanja vredno.«

»Mojbog.«

»Naj začnem namesto tebe … bvana, praviš, da je naše življenje bedno in napačno in sramotno. Praviš nam, da je človeku namenjeno drugačno življenje. To nas bega, bvana, kajti tisoče let se nam je zdelo dobro. Toda če nam ti, ki letiš na zvezde in s hitrostjo misli pošiljaš besede okoli sveta, praviš, da ni, tedaj moramo pozorno poslušati, kar nam imaš povedati.«

»No, jasno mi je, da se vam zdi dobro. To je zato, ker ste nevedni, neizobraženi in neumni.«

»Natančno tako, bvana. Čakamo tvoje razsvetljenje. Povej nam, zakaj je naše življenje bedno in nesrečno in sramotno.«

»Vaše življenje je bedno in nesrečno in sramotno, ker živite kot živali.«

Izmeal se je namršil, zbegan. »Ne razumem, bvana. Živimo, kot živijo drugi. Kar potrebujemo, vzamemo od sveta, in pustimo drugo pri miru, prav kot lev in jelen. Mar lev in jelen živita sramotno življenje?«

»Ne, ampak to je zato, ker sta živali. Za ljudi pa se tako življenje ne spodobi.«

»Aha,« je rekel Izmael, »tega pa nismo vedeli. In zakaj se ne spodobi?«

»Zato, ker … niste gospodarji svojega življenja.«

Izmael je sklonil glavo k meni: »V kakšnem pogledu nismo gospodarji svojega življenja, bvana?«

»Nimate nadzora nad najosnovnejšo potrebo od vseh, nad zalogo hrane.«

»Ne razumem, bvana. Ko smo lačni, gremo in si poiščemo kaj za pod zob. Zakaj bi potrebovali večji nadzor?«

»Več nadzora bi imeli, če bi sami posadili hrano.«

»Ampak, zakaj, bvana? Mar je pomembno, kdo posadi hrano?«

»Če jo posadite sami, tedaj zagotovo veste, da bo tam.«

Izmael se je veselo zahihital. »Čudno govoriš, bvana. Saj vseeno zagotovo vemo, da bo tam. Ves svet življenja je hrana. Mar misliš, da se bo ponoči odtihotapila proč? Kam naj bi šla? Vedno je tu, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Ko ne bi bila, midva ne bi bila tu, da bi se pogovarjala o njej.«

»Ja, ampak če bi jo posadili sami, bi lahko nadzirali, koliko hrane imate. Lahko bi rekli: ‘No, letos bomo imeli več krompirja, letos bomo imeli več fižola, letos bomo imeli več jagod.’«

»Bvana, te stvari bujno rastejo brez našega vmešavanja. Zakaj bi se mučili s sajenjem nečesa, kar raste samo?«

»Ja, ampak … pa vam nikoli ne zmanjka? Si nikoli ne zaželite krompirja, pa odkrijete, da ga v divjini ni več?«

»Ja, zgodi se. Toda ali ni enako pri vas? Si nikoli ne zaželite krompirja, pa odkrijete, da ga na vaših poljih ni več?«

»Ne, ker če si zaželimo krompirja, gremo v trgovino in ga kupimo.«

Pogovor seveda teče še naprej. Res je pustolovščina za um in za duha, od začetka do konca. Priporočam v branje. Daniel Quinn: Izamel – pustolovščina uma in duha, založba Primus 2006.