Ne spomnim se več ali sem nekje prebrala, ali je Eric Pearl o tem govoril na seminarju, da je treba knjigo Ponovno povezani – Zdravi druge, zdravi sebe prebrati trikrat. Zakaj trikrat? Ne vem. Verjetno bi se našle zanimive razlage in morda bom nekega dne iz čiste radovednosti odgovor na to vprašanje tudi poiskala. Ampak ne danes. Danes me zanima predvsem eno – kakšna doživetja in občutke bo v meni sprožilo moje tretje branje te knjige.
Knjiga se je znašla v mojih rokah nekega poletnega dne, ko sem pred odhodom na dopust s pogledom drsela po polnih policah mestne knjigarne. Že nekaj časa je v meni tlela iskrica vznemirjenja ob razmišljanju o svetu energij. O njem sem želela izvedeti čim več.
Od nekdaj sem zaljubljena v knjige in ljubše mi je brskanje po njih kot po internetu. Knjigo lahko primeš v roke, pobožaš njene platnice, s prsti razkrivaš površino papirja. Knjiga ima svoj vonj. Lahko si jo prižameš k prsim in tako razmišljaš o pravkar prebranem, lahko pa tudi odprta obleži na tebi, ko spanec obteži veke. Je stvar, a hkrati nosi nekaj živega v sebi.
Potem, ko sem tisto poletje knjigo kupila in jo vzela tudi s seboj na dopust, ji nekako ni bilo namenjeno, da bi ji odprla pot v moj bralni svet. Skoraj celo leto je potrpežljivo čakala na knjižni polici, da je prišla na vrsto. Ko se je moj prijatelj M. vrnil s seminarja Reconnective Healing v Zagrebu in pripovedoval o svojih izkušnjah in doživetjih, me je radovednost končno premagala in začela sem z branjem. Kot na hitrostni dirki sem hitela po straneh, da bi čim prej našla skrivnost. Na polovici knjige sem postala že zelo nestrpna in nejevoljna. Nikakor nisem v knjigi našla tistega kar sem iskala. Kako to narediš? Kako to počneš? Ko sem čisto na koncu knjige le prišla do želenih informacij sem bila razočarana. A to je to? Eh, brez veze. Jaz nič ne čutim.
Moja učiteljica matematike v osnovni šoli mi je enkrat na pripravah za Vegovo tekmovanje rekla, da mi bo moja vztrajnost v življenju prišla prav. Ne spomnim se več kakšno nalogo smo reševali. Vem samo to, da mi ni in ni uspelo najti rešitve. A to me ni ustavilo. Poskušala sem znova in znova. Ampak jaz bi zase takrat rekla, da sem trmasta, ne vztrajna. Ne glede na to, ali sem bila po 25 letih od takrat trmasta ali vztrajna, morda pa samo radovedna, odločila sem se, da se odpravim na seminar in tam poiščem to, kar sem iskala v knjigi. Pravzaprav je v meni gorel občutek, da to enostavno moram narediti. V meni je vihral nemir vse dokler nisem izpolnila prijavnice za seminar in kupila letalske karte.
Bil je čudovit jesenski vikend. Nepozaben v mnogih pogledih. Ko je bil seminar za mano sem se odločila, da knjigo preberem drugič. Tokrat ne bom drvela skoznjo. Tokrat jo bom naštudirala. Hočem najti vsa skrita sporočila, ki jih nosi. Ne samo, da sem z različnimi barvnimi flumastri označevala stavke in odstavke, ki so se mi zdeli pomembni, najpomembnejše sem si prepisala v zvezek. Vpijala sem vsako besedo posebej. Že na prvi strani, v predgovoru dr. Garyja E. R. Schwartza in dr. Linde G. S. Russek, me je zadelo vprašanje: »Ali obstaja višja duhovna resničnost iz žive energije, s katero se lahko naučimo povezovati in ki ne spodbuja samo našega osebnega zdravljenja, temveč tudi zdravljenje našega planeta kot celote?« Danes se mi zdi vse skupaj samo po sebi umevno in vem, da obstajajo ljudje, ki so neprestano povezani s to višjo duhovno resničnostjo iz žive energije, z Izvorom, Absolutnim, Čisto zavestjo, Božanskim, Praznino, Poljem in verjetno bi se našel še kakšen izraz, ki ga vsak uporablja skladno s svojim prepričanjem in doživljanjem.
In sedaj se podajam na potovanje po tej knjigi tretjič. Ustavljam se ob podčrtanih besedah in malce pomislim na to, zakaj so se mi takrat, pred dvema letoma zdele tako pomembne. Se mi še vedno zdijo? Ampak tokrat se knjige ne želim lotiti študijsko. Rada bi jo doživela. Rada bi si jo jemala košček za koščkom in opazovala kako bo ples njenih besed v mojih mislih vplival name.
Spremembe 