Že pogled na to knjigo, kaj šele njeno branje, me vedno popelje nazaj k tistemu vikendu v Pragi. Izjemno vznemirjena sem bila in polna pričakovanj. Malo pa me je bilo tudi strah. Neznanega.
Ko sem vstopila v kongresno dvorano, kjer je bilo uvodno predavanje dan pred začetkom seminarja, me je začelo zebsti. Pomislila sem, da so glede na število prisotnih hlajenje in prezračevanje dvorane malo okrepili in da je to vzrok za hlad. Danes sem skoraj prepričana, da je bil vzrok drugje. Iz svoje prakse opažam, da se energija prostora kjer izvajam zdravljenje s ponovno povezavo, uro do dve preden pride stranka, nekoliko spremeni. To občutim kot hlad, ne glede na to kako toplo je v prostoru. Vedno občutim, ko se prostor »pripravi«. Enkrat se je zgodilo, da je stranka odpovedala termin tik pred zdajci, ampak jaz sem vedela, da je ne bo. Prostor se ni pripravil. Frekvence so »vedele«, da stranke ne bo. Tudi tisti petek pred dvema letoma je bila dvorana nabita s frekvencami. Takrat tega nisem vedela, čeprav so nam pozneje na seminarju povedali, kako frekvence prostor kjer poteka seminar že kakšen dan ali dva prej »pripravijo« in da so v zvezi s tem izvajali celo meritve. Dr. William A. Tiller in dr. Konstantin Korotkov sta objavila študiji v zvezi s tem.
Hitro zatem, ko sem se usedla, me je začela rahlo boleti glava. No, zdaj pa še to. Začetek je bil precej neobetaven. Zebe me, pa še glava me boli. Prigovarjala sem si, da se moram sprostiti, da moram biti odprta, da me ne smejo obremenjevati strah, predsodki in pričakovanja. Ni kaj dosti pomagalo.
Pozornost s spominov vrnem h knjigi in jo začnem brati brez kakršnih koli pričakovanj. Jaz samo sem. In knjiga samo je. In jaz jo samo berem. A glej ga zlomka, že po nekaj straneh začutim v nogah znane mravljince. To me preseneti. Po navadi se to zgodi, ko izvajam proces samozdravljenja s ponovno povezavo. To naredim takrat, kadar sem zelo utrujena, se me loteva kakšen prehlad, začutim bolečino v grlu ali kje drugje. Skratka takrat, ko začutim, da bi mi prišlo prav malo podpore frekvenc ponovne povezave. Pozornost usmerim v svoje dlani in že jih začutim. Frekvence me božajo kot drobni mravljinčki, se vzpenjajo po rokah do ramen, nato pa jih začutim v podplatih. Tudi od tam se vzpenjajo po nogah navzgor preko trupa, dokler se s tistimi iz rok ne združijo v področju srca. Nato se prepustim kopanju v teh frekvencah in uživam. Po navadi mine ena ura, ko začutim, da imam dovolj.
Berem knjigo in hkrati opazujem mravljinčke v nogah. Na smeh mi gre. Vzpenjajo se proti kolenom in nato še naprej. Šele sedaj razumem, kar pravi Eric Pearl, da je za nekatere že branje knjige dovolj, da začutijo frekvence ponovne povezave. Ni jim treba k izvajalcu zdravljenja ponovne povezave a, ni jim treba na seminar, že samo knjiga je dovolj, da jih začutijo. Čeprav sama nisem med njimi, se mi zdi fantastično. Tretje branje knjige seveda ne šteje, še posebej, ker sta za mano dva seminarja, torej dvojno intenzivno potapljanje v te frekvence in dve leti dela z njimi.
Spremembe 