Zadnje čase me privlači poezija. Še posebej Walt Whitman. Pred nekaj dnevi sem ponovno vzela v roke Komade (111 pesmi za mlade in njim podobne). In pesem Vrata Miroslava Holuba se mi je še posebej zataknila za oko. Takole gre:
Stopi in odpri vrata.
Mogoče je zunaj
drevo ali gozd,
mogoče je sadovnjak,
mogoče čarobno mesto.
Stopi in odpri vrata.
Mogoče praska zunaj pes.
Mogoče je zunaj obraz
ali oko,
mogoče slika slike.
Stopi in odpri vrata.
Če je zunaj megla,
se bo razkadila.
Stopi in odpri vrata.
Pa čeprav bi bila zunaj samo
tiktajoča tema,
čeprav bi bilo zunaj samo
zamolklo zavijanje vetra,
čeprav
ne bi bilo zunaj
ničesar,
stopi in odpri vrata.
Vsaj prepih bo nastal.
Spremembe 