Vedno sem malce v dvomih ali naj pri naslovu svojih receptov vključujem besedo »veganski« ali ne. Jaz s to besedo nimam težav, a se mi zdi, da še vedno veliko ljudi ne ve, kaj to pravzaprav je. S tistim, česar ne poznamo, pa itak veste, kako je. Če nimamo dovolj poguma, da bi raziskali za kaj gre, nas je tistega, česar ne poznamo tako ali drugače strah.
Torej, za vse tiste, ki želite preprost opis za veganske jedi: to so jedi, ki ne vsebujejo živalskih sestavin – torej v veganskih receptih ne najdete mesa, mleka in mlečnih izdelkov, jajc, po navadi tudi medu ne. Zakaj se ljudje odločijo izločiti iz svoje prehrane vse kar je povezano z živalmi? Razlogi so različni, vsak ima svojo zgodbo.
No, pa nazaj k palačinkam! Klasične kuharice si ne predstavljajo palačink brez jajc. Kaj jih pa drži skupaj? Če sem iskrena, ne vem. Res je, da jih je malo težje obračati, in da so tudi po teksturi nekoliko drugačne. Ampak na pogled ni bistvene razlike.
Za štiričlansko družino se priprave testa za palačinke lotim z
800 ml napitka iz mandljev. Dodam
malo soli,
mineralne vode (ali pa tudi ne) in med mešanjem z mešalnikom
presejano sveže mleto polnovredno pirino moko. Dodam je toliko, da dobim ravno prav gosto testo (približno 400 g).Če dodam 4 žličke marantine moke, se lepše obračajo, saj marantina moka malo poveže testo. Ampak tudi brez nje gre.
Idealno je, če testo kakšno uro odstoji. Tudi v tem primeru se palačinke lepše pečejo. Če pa ne, je treba pač malo več potrpežljivosti in tudi gre. In to je vse. Še malenkost kokosovega olja, ki ga raztopim v ponvi, preden vlijem nanjo testo in že se pečejo slastne in dišeče palačinke. Je pa res, da se lepše pečejo pri nekoliko nižji temperaturi, zato se pečejo nekoliko dlje.
Naj bodo sladke, slane, gratinirane … v vsakem primeru so njamsi! Tako kot se za palačinke spodobi 😉
Spremembe 
Pingback: Špinačne palačinke – gratinirane ali pa tudi ne | Spremembe