Stressssssiranje

Včasih dobim občutek, da je beseda stres dandanes uporabljena vsakič, ko se išče krivca za neprijetnosti, ki se nam v življenju dogajajo. Od tega, da nas v stresno stanje spravljajo služba, šef, vsakodnevne novice, otroci, njihovi učitelji, politiki, zdravniki, skratka vsi po vrsti, do tega da je stres glavni krivec za celo paleto zdravstvenih tegob.

Da je stres za naše telo lahko tudi hrana, ki telo prekomerno obremenjuje, sem izvedela od Brendana Bazierja. Tudi pretirana fizična aktivnost je lahko za telo stresna. Ampak še vseeno se mi zdi, da to dvoje ni omembe vredno v primerjavi s tem, kako intenziven vpliv na naše telo ima lahko stres, ki ga zakuhajo naša čustva.

V čem je torej uničevalna skrivnost stresa? Priznali si ali ne, mi smo tisti, ki določamo vrsto in jakost stresa, ki nas doleti. Stres namreč niso okoliščine, dogodki in ljudje, ki se nam zgodijo, temveč naš odziv nanje.

Včasih so dogodki, okoliščine oziroma ljudje povezani z našim stresom res taki, da nas čustva popolnoma preplavijo in včasih s tem ni nič narobe. Postane pa nadležno, če se to dogaja vsak dan večkrat na dan.

Namišljen primer: V pisarno vstopi šef in mi naroči, da moram v naslednje pol ure napisati in oddati neko poročilo.

Odziv 1: Znorim sama v sebi (ker šefu pač ne morem reči naj si svoje poročilo nekam vtakne, ker sem ravno sredi projekta, ki ga ne morem prekiniti), panično razmišljam, kako ne bom uspela narediti naročenega v zahtevanem času, kujem konstrukt o tem, da me bodo imeli za nesposobno, če tega v zahtevanem času ne naredim, itd, itd … produciram stres

Odziv 2: Šefu v razburjenem tonu povem svoje (v prevodu: nahrulim šefa)  – no, ta odziv bi bil morda zdrav, sprejemljiv pa zagotovo ne. V tem primeru se stres ravno tako sproducira, a nekaj se ga tudi sprosti.

Odziv 3: Razmislim kaj lahko v zahtevanem času naredim (in ne česa ne morem), poiščem rešitev, npr. podobno poročilo, ki ga samo priredim/popravim, sem prepričana da to ni opravilo, ki ga ne bi zmogla opraviti. Potencialni stres transformiram v kreativnost.

Sliši se enostavno in tudi je, ko se zavemo, da naša življenja obvladujejo naša čustva. Temu dejstvu se lahko upiramo, lahko pa se naučimo bolj pozorno prisluhniti našemu notranjemu opazovalcu in prepoznati prve signale strahu, jeze, užaljenosti … To so semena stresa. Lahko jih posejemo in zalivamo, lahko pa semena stresa transformiramo v semena notranje rasti. Odločitev je seveda naša, hkrati pa tudi odgovornost za vsak stres, ki si ga dovolimo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s