Menda se je stari gospod Gavrilović nekoč sprehajal po svoji proizvodnji mesnih izdelkov, gledal odpadke in rekel: »Pa šeta bi bilo baciti!« Tako je nastala pašteta.
Ena mojih ljubših aktivnosti je, ko se igram Gavrlovića. Dobro, ne ravno z mesom, ampak saj se da “paštete” delati iz marsičesa, kajne.
En namaz po principu pa šeta bi bilo baciti je nastal iz ostankov kuhane čičerike in pečene maslene buče. Ne vem koliko je bilo česa, ostanki pač. K obojemu sem dodala eno na olivnem olju prepraženo čebulo, pa še malo olivnega olja za po vrh. Malo soli – ne katerekoli, ampak naše, slovenske – Piranske. Grobe, nejodirane, take kot sta jo dala morje in sonce. (V Piransko sol sem se zaljubila, ko sem prebrala, da je to morje, ki ni moglo nazaj na nebo.) Pa še par ščepcev Sonnetorjeve začimbne mešanice cvetlic Glücks in žlico do dve vode, preden je vse skupaj zmlel mini mikser paličnega mešalnika. JOOOOOOOOJ, kaj je nastalo! Njam, njam, NJAMSI!
Nisem se mogla zadržati, takoj sem si morala odrezati kos domačega bezkvasnega kruha. Na debelo sem si namazala ta slastni namaz, vse skupaj obložila s kalčki alfalfa in dodala še košček pečene paprike, ki se je tunkala v mešanici olivnega olja in česna. Barve so se tako lepo dopolnjevale, da so se mi sline cedile še preden sem ugriznila v to poslastico. Ko se je končno zgodilo, pa sem počasi zaprla oči in uživala v poslušanju svojih brbončic. Za trenutek sem odplavala v svet prelivajoče hrustljavosti svežih kalčkov in sladkega navdiha ravnokar pripravljenega namaza. Polnost pirinega kruha je bila odlična spremljava, paprika pa je vse skupaj naredila še bolj zanimivo. Do zadnjega grižljaja.
Spremembe 
“Pa šteta” da ni to v masovni proizvodnji 🙂