Skomine po poletju s češnjevimi rezinami

Lani  je naša češnja obrodila obilo izjemno slastnih plodov. Pa še brez podnajemnikov so bili. Letini je bilo tudi vreme naklonjeno. Med zorenjem češenj ni deževalo in češnje niso popokale. Vse je bilo idealno. Gorenjka, ki še tli v meni se je ozirala v češnjino krošnjo in razmišljala o tem, kako pobrati čim več plodov in jih shraniti za dni, ko nas narava ne bo razvajala z obiljem svojih darov. Tako je nastalo precej kompotov in marmelad. Češnje so bile tako sladke, da dodajanje sladkorja ni bilo potrebno. Če kdo misli, da je sladkor nujen, da ozimnica preživi, svečano sporočam, da kot kaže to ne bo držalo. Moje marmelade ne vsebujejo sladkorja in nobena se ni pokvarila. Je pa res, da je treba tako marmelado po odprtju čim prej snesti. Zato jo tudi shranjujem v manjše lončke.

Poleg marmelad in kompotov je nekaj izkoščičenih češenj romalo v zamrzovalnik. Saj ne, da bi bila navdušenka nad zamrznjeno hrano, ampak včasih pa kakšen paketek domačih češenj sredi zime prav pride. Za kakšno pito ali čokoladne rezine, pa seveda tudi zato, ker imajo moč obujati lepe spomine.

Čeprav v naši kuhinji nimamo sladkorja, se vsi radi posladkamo. Marja Božič je z recepti v svoji knjigi Božanske sladice neskončen navdih. In tako so nastale tudi čokoladno češnjeve rezine – kot  variacija na Marjin recept.

Najprej sem se lotila nadeva.

¾ lončka prosa sem skuhala v

2 lončkih ovsenega mleka s

ščepcem soli.

Ko se je proso ohladilo sem dodala

400 g svilnatega tofuja,

¾ skodelice mletih mandljev (vzela sem kar pulpo, ki je ostala od priprave domačega mandljevega mleka),

agavin sirup po okusu in

cimet.

Za testo sem potrebovala:

3 lončke polnovredne pirine moke,

2 žlički marantine moke,

1 prašek za pecivo,

malo soli,

2 žlici pravega kakava v prahu,

1 žlico rožičev v prahu,

½ lončka olja koruznih kalčkov,

agavin sirup po okusu,

mandljevega mleka pa po potrebi, toliko, da je testo gosto tekoče.

Pri testu nič ne kompliciram. Suhe sestavine zmešam, nato pa dodajam tekoče sestavine, mešam z žlico in to je to. To je veselje brezjajčnih biskvitov. Nič ločevanja beljakov in rumenjakov, nič delanja snega, nič kompliciranja. Ena velika preprostost. Pa zato niso nič manj rahli.

Pekač sem namazala s kokosovim oljem in ga malo posula z moko, nato pa vanj vlila polovico testa. Ker je malce bolj gosto, se ne razlije samo po pekaču, ampak mu je treba malce pomagat z žlico. Potem pa za 10 minut v pečico z njim! Bila je že ogreta na 190˚C.

Na rahlo pečeno podlago namažemo nadev, ga obložimo s češnjami, ki jih z dlanjo malce potisnemo v nadev, nato pa vse skupaj prelijemo s preostankom testa, pa nazaj v pečico še za 30 minut.

Ko je pečeno, pecivo pustimo, da se malo ohladi, nato pa narežemo na kose poljubne oblike. Če ga spečemo v pekaču okrogle oblike in ga narežemo kot torto, bo s svojimi barvami huda konkurenca dobro znani klasiki – črnemu gozdičku. Njamsi!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s